V novi knjigi s spregatvenim naslovom Treš se Ana Pepelnik najprej nagne nazaj, nato se poravna v hrbtenici in razstavi (v ti. zdaj); nazadnje pa svoj pogled usmeri še v strop ali ti. bodočnost. Dnevna vadba joge je ponovno pustila odlične posledice v telesu in duhu. Treš je trinajsti pozdrav soncu za vse tehno fene.
Po Eni od variant, kako ravnati s skrivnostjo (2007), Utripu oranžnih luči na semaforjih (2009) in Celi večnosti (2013; vse pri Lud Literatura, Prišleki), je Treš tretja knjiga avtorice pri Šerpi (leta 2015 je izšla knjižica Pod vtisom in leta 2017 Tehno).
Ana Pepelnik tudi tokrat ostaja zvesta svoji značilni pisavi brez vejic in gradnji verznih prestopov, ki lahko delujejo hkrati mehko in ostro, odsekano in zaobljeno, nas spomnijo na gnev upornice in 'ljubezen svetnice'. Pesniško tehniko, ki jo razvija že od svoje prve zbirke, uporabi za to, da pesmi ne zapre v enoznačni narativni tok in/ali eno samo votlino pomena, ampak jih odpira za nove, morda manj opazne, druge, tretje (pod)pomene in tako ohranja njihovo osnovno jezikovno jedro, vedro igro, (samo)nanašalnost, večznačnost. Jezik se vedno vrne k sebi, v naročje, k svoji upovedovalki. Vendar glavne pesničine teme ostajajo vseskozi prepoznavne, saj se odražajo v naravi, bližnjih, odnosu do same sebe, lastnih strahov in frustracij, v drugih pesnicah/pesnikih in v odnosu do družbe. V knjigo torej vstopimo z nekaj starimi, neobjavljenimi komadi, ki jih je avtorica, temeljito predelane, uvrstila na začetek zbira; štiriletno časovno obdobje od izida Tehna pa zaključijo pesmi napisane v zadnjem letu, ko smo spoznali življenje v koronskem času. Treš je vsebinsko razkošna in oblikovno raznolika knjiga, ki, kot (meta)fizikalni pojav, na nas vseskozi deluje z enakomerno silo trenja.