Pesniška zbirka Katarine Tominec Neizrečenke se naslovno nanaša na »neizrekljivo-izrekljivo«, čemur bi lahko dejali značilno pesniško. V poeziji gre za to, da poizkuša upovedati tisto, česar z navadnimi besedami ne znamo, kar ostaja v nas na neki način zamolčano. Poezija človeštvu pripoveduje tudi o neznanem in nerazumljivem, to pa je že izhodiščno skoraj neizrekljivo. Ob tem pa Neizrečenke prinašajo tudi razmišljanje o zatrtem, tesnobno utišanem in o tem, kar ostaja pojavnemu svetu zastrto in prikrito. Pesmi so razdeljene na več sklopov, za katere ugotavljamo minimalističen kratki verz, in to je v obdobju, ko v slovenskem pesniškem prostoru prevladujejo dolgi pripovedni pasusi, zagotovo posebnost. Subtilna lirika je obenem neposredno kritična do sebe in do drugega, prehaja iz intimističnih nastavkov v občasni solipsizem in skrivnostno posrednost, svojevrsten pečat pa ji dajejo izrazi iz sveta glasbe, kar pravzaprav ni čudno, saj vemo, da je avtorica tudi pianistka. (Iz spremne besede Zorana Pevca).
Neizrečenke
