Kritika kompetence

V knjigi Kritika kompetence Andreas Gelhard pokaže, da je od začetka 70. let 20. stoletja, ko je psiholog David McClelland v študiji Testing for competence rather than for intelligence ostro kritiziral nazore o prirojeni inteligenci, pojem kompetence izgubil emancipativno razsežnost in postal nepogrešljivo sredstvo psihološke industrije, ki zasebno srečo, družbeno varnost in poklicni uspeh zvede na oblikovanje ustreznih kompetenc. Novo gibanje testiranja predstavlja kompetenčni kapital kot prednost na trgu in ga priporoča na poti v kompetenčno družbo. Kritika, ki na to reagira z gesto »da, ampak« in upa, da bo iz tehnik razvijanja zaposlenih v podjetjih izvlekla kapital za osebnostni razvoj, le ponavlja marketinške prijeme psihološke industrije. Odpove se možnosti, ki jo Kant označi kot javno rabo uma. Da bi to možnost ohranjali, je potrebna analiza sedanje situacije, ki jo zaznamuje vpeljava standardiziranih testov na številna družbena področja. Kompetence tako ne merijo samo poklicnih sposobnosti, temveč z merjenjem emocionalne razsežnosti subjekta prispevajo k aparatu normiranja, ki preko samoregulacije subjekta vzpostavlja norme, ki se nanašajo tako na kognitivne kot tudi na čustvene ravni. Občutki in čustva so tako popredalčkani na način, ki ustreza religioznim tehnikam spraševanja vesti. Avtor pokaže, kako problematično je, da pri tem ne gre več za vidne zunanje družbene prepovedi, temveč za ponotranjeno samoregulacijo in samoupravljanje subjekta. Izpeljava v knjigi tako nakazuje, kako zgodovinski premislek filozofov odpira prostor, ki omogoča duhovno svobodo človeka.