Maršal

Avtor, ki doslej ni maral, da bi se pesmi v zbirkah vrtele okoli enega samega motivnega jedra, je tokrat nanizal skoraj devetdeset pesmi z vselej isto središčno osebo, s katero naj bi si bil kot pesemski subjekt v otroštvu razmeroma blizu: družbeno visoko rangiranim starcem, ki se ga v teh apokrifnih pesmih »spominja« z nostalgičnim, največkrat posmehljivo obožujočim pogledom in ki nima čvrsto usidrane identitete, marveč v svoji mnogoterosti prejkone zavzema mesto človeškega slehernika v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih, liričnih, najrazličnejših položajih. Pesmi so – tako kot v vseh avtorjevih zadnjih zbirkah – pisane v četverostišjih, v jambih in so rimane.