Čez modra polja

Ob prebiranju zgodb Claire Keegan si ne moremo kaj, da ne bi ugibali, v kolikšni meri so zastrto avtobiografske, zlasti spričo avtentične, vendar nikakor ne žensko solzave pretresljivosti prve, Darila v slovo, o žrtvi dolgoletnega spolnega nasilja v družini, ki odide študirat v Ameriko. Druga, naslovna zgodba Čez modra polja govori o duhovniku, ki opravi poročni obred, med katerim njegova bivša ljubica stopi v na neuspeh obsojen zakon. Prepovedana duhovniška ljubezen se kot ena od več medsebojno prepletenih tem ponovi v zadnji zgodbi, Noči jerebikovih dreves. In tema prepovedane ljubezni, ki je zapolnila bivanjsko praznino dolgoletnega zakona brez čustev, je na čudovit pisateljski način obdelana v četrti zgodbi – Gozdarjevi hčeri. Peta zgodba, Tik ob vodi, se odvija v Združenih državah. Mlademu homoseksualcu dá očim, kleni self-made ameriški bogataš, za njegov rojstni dan nedvoumno vedeti, da pozna njegovo »sramotno« skrivnost, odprti konec zgodbe pa dopušča ugibanje, ali je protagonist zbral pogum za pobeg iz nerazumevajočega družinskega okolja. Vdaja, šesta zgodba, je podnaslovljena Po McGahernu: kontroverzni irski pisec John McGahern (1934–2006) je namreč v Spominih opisal, kako je moral njegov oče – tako kot protagonist te zgodbe – sede na klopi v parku v Galwayu pojesti dva ducata pomaranč, preden je zbral dovolj poguma za to, da se je oženil. V tretji zgodbi, Tihi vodi, pa se pravzaprav ne zgodi nič. Glavni junak se nekega večera pijan vrne k dekletu, beseda da besedo, fant v jezi nažene dekletove konje iz ograde na cesto – na Irskem očitno nezaslišan greh –, dekle ga zapusti, on pa začne krožiti med priložnostnimi zaposlitvami in krčmo ter propadati, s svojim posestvom vred. Nič posebnega, nič novega, banalno. In vendar je ta zgodba v svoji navidezni puščobnosti morda najboljša v knjigi Čez modra polja.