Zverjad

"Bralec in bralka sta v zgodbah Maje Novak vedno znova interpelirana k temu, da postajata tudi sama del enačb, ki jih izrisuje s svojo neizčrpno domišljijo in avtorsko spretnostjo. Gre preprosto za splet zobatih koles in osi... Posledica vstopa vanje je intenzivna in navdušujoča bralska izkušnja, ki ponuja v izkušanje dva od pomembnejših elementov odlične literature--fascinacijo in spoznanje. Odnos med realnim in fiktivnim je problematiziran in se prepleta kot Mobiusova zanka, ki jo lahko beremo iz katerekoli smeri in strani; obenem pa skozi paradoks lažnivca priznanje izmišljenosti besedila pravzaprav legitimira percepcijo realnosti in s tem občutno družbenokritično poanto besedil v Zverjadi. Če bi morali besedila, tako kot se za literarno kritiko spodobi, umestiti v kakšno od literarnozgodovinskih tradicij, bi to seveda bil postmodernizem, saj vsebujejo prvine, kot so avktorialna pripovedovalka, eksplicitna dramatizacija bralca, paradoksi, anahronizmi, mise-en-abyme strukture, regresije, samo-refleksivnost, destabilizacija pripovedovalskih konvencij, medbesedilnost, uporaba elementov in imitacija popularnih žanrov (kriminalka, pravljica, grozljivi roman...), itd. Zaradi v ospredje postavljenih ženskih likov, pogostosti ženske pripovedovalke in ne nazadnje spola avtorice, bi marksikdo to prozo uvrstil na področje ženske pisave--pa vendar, brez potrebnega prostora za refleksijo in kritično pretresanje tega pojma slednjega na tem mestu ne bomo storili." --Ana M. Sobočan